Besedica razstrupljanje morda ni najboljša izbira, saj imamo v našem telesu organe kot so jetra, ledvice, pljuča, črevesje in poleg njih še nešteto procesov, ki naše telo vsakodnevno očistijo snovi, zaradi katerih bi nas, če bi se kopičile v telesu, kmalu doletela počasna in mučna smrt.
Uvodoma se vprašajmo, kaj je strup za naše telo. Kemija pozna termin smrtni odmerek, ki ga označujemo z LD, kratico za angleško besedico lethal dose. Pove nam, koliko določene snovi (strupa, sevanja ali patogenov) moramo zaužiti, da bomo umrli. Najpogosteje se za merjenje smrtne doze uporablja LD50, pri katerem gre za odmerek, ki je potreben, da ubije polovico testirancev. Preizkusi se seveda ne opravljajo na ljudeh ampak na živalih. Za boljšo predstavo, si oglejmo količine LD50 za snovi, ki jih uživamo vsakodnevno. Znanstveniki so izmerili, da bi nas ubilo, če bi zaužili 90.000 miligramov vode na kilogram telesne teže. Pri sladkorju znaša ta vrednost 29.700 mg/kg, pri vitaminu C 11.900 mg/kg in 3000 mg/kg za morsko sol. Če te številke prenesemo na 70 kilogramov težkega posameznika, bi bila velika verjetnost, da bi ta umrl, če bi naenkrat zaužil: 6,5 litra vode ali 2 kg sladkorja ali 800 g vitamina C ali 210 g soli.
Kako pomagati telesu
Skratka, strup je lahko pravzaprav vsaka snov, ki jo vnašamo v telo, tudi če je življenjsko pomembna. Pravzaprav je največji strup, ki ga vnašamo v telo in brez katerega ne bi mogli živeti več kot nekaj minut, pravzaprav kisik. Kisik oksidira naše celice in jih s tem uničuje.
Ker v stroki nimamo konsenza o tem, kaj je strup, snovi raje delimo glede na njihove lastnosti in možnost škodovanja organizmu. Tukaj so pomembne predvsem količine in čas izpostavljenosti določeni snovi.
Če želimo telesu pomagati pri procesih čiščenja, lahko to storimo tako, da nekaj časa v telo ne vnašamo snovi, ki so za nas škodljive. Na primer, da se za nekaj časa odrečemo kajenju in s tem vnosu cigaretnega dima. Seveda je tudi zrak, ki ga dihamo, sploh če živimo v mestu, vir strupov, a tukaj nam razen selitve ne pomaga kaj dosti. Potem alkohol, vsa hrana, ki vsebuje aditive ali je visoko procesirana, kot so sladkarije, slani prigrizki, predelane mesnine in podobno. Tako nam za čas »razstrupljanja« ostane na jedilniku le: sadje in zelenjava, kuhane žitarice, manj mastni mlečni izdelki in kateri orešček.
Kaj pa skriti onesnaževalci?
Če se bojite ostankov pesticidov in ostalih skritih onesnaževalcev, je najbolje, da se v tem času odpoveste tudi mesu, saj je ta, čeprav vedno mislimo, da so to jagode in zelena solata, glavni vir pesticidov v naši prehrani. Če malo razmislimo, je to smiselno, saj živali jedo hrano, ki je tretirana s kemikalijami, ki se kopičijo najprej v krmi in kasneje v mesu, natančneje v maščobi živali.
Kadar se izogibamo potencialnih strupov, ki jih v telo vnašamo s hrano, moramo paziti tudi na hrano, ki je lahko vir težkih kovin kot so svinec, živo srebro in arzen. Živila, ki jih vsebujejo največ so: velike ribe roparice, živalska maščoba, riž in podobno. Ker se te snovi v hrani znajdejo zaradi onesnažene zemlje ali vodnih virov je torej pomembno, da poznate poreklo hrane. Seveda ne moremo kar povprek trditi, da je vsaka rižota, ki ste jo pojedli že skoraj strupena, lahko pa z branjem deklaracij zmanjšamo možnost strupenih snovi v telo.
Zaenkrat je najboljši pokazatelj, da v hrani ni nevarnih količin težkih kovin, certifikat, da gre za ekološko pridelano hrano. Varna je tudi hrana pridelana na domačem vrtu, če se seveda držimo prakse ekološkega vrtnarjenja in sta tako zemlja, kjer rastline rastejo, kot voda čisti.
Priporočljivo je tudi, da dnevno spijemo okoli 3 litre vode, saj je voda topilo za hrano, ki jo vnašamo v telo, prav tako pa skrbi za nemoteno delovanje celega organizma in odvajanje strupov iz telesa.
Post kot metoda razstrupljanja
Lahko pa se lotite tudi posta. Od vseh »razstrupljevalnih tehnik« kaže, da je post najbolj učinkovit. Napačno je trditi, da je post zdravilen. Post je zgolj metoda, ki telesu omogoči, da kar najbolje opravi svoje obstoječe naloge čiščenja in popravil. Post torej nič ne zdravi, naše telo se pozdravi samo. Za zdaj kaže, da so procesi samozdravljenja bolj učinkoviti, ko nekaj časa telesu primanjkuje hrane. Domneva se, da se je telo evolucijsko gledano tako prilagodilo na daljša obdobja lakote, s katerimi smo se ljudje srečevali v preteklosti. Vsekakor je v tem kontekstu smiselno pomisliti, da nas večina ljudi v razvitem svetu umre zaradi srčno-žilnih bolezni, ki nastanejo predvsem zaradi preobilja hrane. Glavna zdravstvena težava razvitega sveta torej ni pomanjkanje, ampak uživanje preveč in seveda napačne hrane.
Kaj pravi znanost o postu?
Natančnih raziskav, kaj se v telesu med postom dogaja, še nimamo, se pa s postom, kot metodo zdravljenja ukvarja vedno več znanstvenikov in zdravnikov. Ker se med tem, ko ne jemo, v telesu odvija veliko procesov, od katerih mnogi vodijo v boljše počutje in zdravje, je post veliko več kot le ne uživanje hrane. Raziskave kažejo, da je post ali postu podobna dieta lahko preventiva za določene oblike raka, srčno-žilne bolezni, avtoimune bolezni in podobno. Zaenkrat še ne vemo, kako dolg post je najbolj primeren za določeno težavo, opažamo pa, da so tako kratki kot dolgi posti in njemu podobne diete učinkovite.
Raziskava, ki je bila pred leti objavljena v reviji Celica, izvorna celica (izv. Cell Stem Cell), je prva, ki je pokazala, da lahko naraven poseg v telo vpliva na regeneracijo telesa z izvornimi celicami. Tudi kratki posti, ki trajajo od 2 do 4 dni, naj bi vsaj pri miših ne samo ščitili telo pred strupenimi stranskimi učinki kemoterapije, pač pa tudi sprožili regeneracijo imunskega sistema s pomočjo izvornih celic. Znanstveniki menijo, da post pripravi izvorne celice, da preidejo iz spečega spanja v stanje samoobnove.
Raziskava, ki je bila objavljena v reviji Celična poročila (izv. Cell Reports) iz Univerze južne Kalifornije (angl. University of Southern California), govori o morebitnih pozitivnih učinkih postu podobnih diet na razvoj multiple skleroze in ostalih avtoimunih bolezni. Postu podobna dieta je pri poskusnih živalih zmanjšala simptome bolezni, pri 20 odstotkih pa je prišlo do popolnega ozdravljenja.
Znanstvenica Ruth E. Patterson s sandieške Univerze v Kaliforniji (angl. University of California – San Diego), je s svojimi kolegi preučevala učinek nočnega posta v povezavi s pojavnostjo raka na prsih. Pregledali so podatke 2414 žensk, ki so imele postavljeno diagnozo raka na prsih v začetni fazi. Raziskava se je osredotočila na ponovitev raka na prsih. Zbrani podatki so pokazali, da so ženske, ki so se postile manj kot 13 ur na noč, imele 36 odstotkov večje tveganje za ponovitev raka dojke v primerjavi s tistimi, ki se postijo 13 ur ali več.
Kako se lotiti posta?
Če se še niste postili in si to želite, je dobro, da se najprej pogovorite s kom, ki se redno posti. Preberite tudi katero knjigo na temo posta ali obiščite terapevte za post in se pogovorite o vaših težavah in željah. Post seveda ni za vsakogar, ali spadate v to majhno skupino vam bo najbolje znal svetovati terapevt ali morda zdravnik, če se na to seveda spozna. Skupaj boste določili tudi protokol, kako začeti, kako končati post, kaj lahko med postom uživate, katere aktivnosti morate izvajati in podobno. Hkrati pa vam bo na voljo tudi za morebitna sprotna vprašanja. Menim, da v naravi ne obstaja boljše, bolj naravne, preverjene in varne metode za pomoč telesu za regeneracijo. Če pa vas post ne privlači, nič hudega. Kdaj pa kdaj izpustite večerjo in opazujte kako dobro se boste počutili zjutraj. Tudi krajši posti, 12 do 16 ur na dan (pravzaprav na noč) imajo pozitiven učinek na naše počutje in zdravje.
Gostujoče pero:
Mojca Cepuš, nutricistka, Befit
Če bi 70-kilogramski človek naenkrat popil 6,5 litra vode, bi se zastrupil in umrl.